Ljudje, ki so čudežno preživeli: niso bili pripravljeni na to, kaj jih čaka

Brendan McDonough se je neko nedeljo vozil domov s svojim belim poltovornjakom, ko je opazil dim, ki se je dvigal v daljavi. Nedaleč stran so bili njegovi prijatelji, ujeti gasilci, ki so po radiu klicali na pomoč.

Izkazalo se je, da bo to postal najhujši dan Brendanovega življenja: 30. junij 2013. To je bil dan, ko je gozdni požar zajel skupino gasilcev, znanih kot Granite Mountain Hotshots – 19 jih je umrlo. McDonough je bil del te skupine gasilcev, a je preživel, ker je bil na razgledni točki le malo stran. V tem požaru je umrlo največ gasilcev po terorističnih napadih 11. septembra. McDonough je dobil novo identiteto: edini preživeli.

Želel je izkoristiti svojo drugo priložnost. Postal je motivacijski govorec, napisal pa je tudi knjigo, po kateri so posneli film. Neznanci so plačevali njegove račune v restavracijah, kamorkoli je šel. Ljudje so se mu zahvaljevali za vse, kar je kot gasilec naredil.

Ko ga je kdorkoli vprašal, kako je, je odgovarjal po scenariju heroja: "Srečen, da sem tu. Blagoslovljen." A česar jim ni povedal, je, da je moral pred govori večkrat spiti nekaj alkohola, da je zmogel. Ni jim povedal, da se je za štirimi stenami spremenil v zombija in se oddaljil od družine.

Ni se zmogel spopasti s tem, zakaj je prav on, nekdanji heroinski odvisnik s kazensko kartoteko, preživel požar, v katerem je umrlo 19 moških, ki jih je imel za brate. Čeprav je bil res hvaležen, da je živ, je v sebi umiral. Na neki točki so ga prevevale tudi misli o samomoru.

Po čudežu preživeli

Ženskam in moškim, kot je McDonough, rečejo "čudežno preživeli". Po nesrečah, v katerih umre ogromno ljudi, se vedno pojavi kdo z neverjetno zgodbo. To je tudi Vishwash Kumar Ramesh, edini preživeli z letala Air India Fligh 171, ki je junija strmoglavilo takoj po vzletu v Ahmedabadu. Umrlo je 241 ljudi na krovu in več deset na tleh. A Ramesh, ki je sedel na sedežu 11A, je preživel – v nesreči je izgubil brata.

Tu je tudi Ari Afrizal, gradbeni delavec, ki je preživel cunami v Indijskem oceanu leta 2004, tako da se je dva tedna držal zasilnega splava in jedel kokose, ki jih je odpiral kar z lastnimi zobmi.

In Juliane Koepcke, edina preživela v letalski nesreči leta 1971 v perujskem pragozdu, v kateri je umrlo 91 ljudi. Potem ko je strela zadela letalo in je preživela strmoglavljenje, še vedno pripeta, je 11 dni hodila skozi džunglo, da bi prišla do civilizacije.

Teh primerov je kar nekaj in pri ljudeh sprožajo ogromno zanimanje. A kaj se zgodi s preživelimi, potem ko se spoprimejo s takšno tragedijo in jo preživijo?

Rafael Yglesias, ki je napisal knjigo Fearless (Neustrašen) – o potniku, ki preživi letalsko nesrečo – je za CNN dejal: "Dogodek lahko traja le nekaj sekund, a ljudje z njim živijo vse življenje. Prave posledice se pojavijo šele v letih, ki sledijo."

Moški, ki je preživel brodolom in morske pse

Čeprav je minilo že 40 let, nekateri morda še vedno poznajo zgodbo Brada Cavanagha. Ta je bil nekega popoldneva na ladji z imenom Trashman v Atlantskem oceanu – bil je oktober leta 1982. Ladja je zapadla v orkan in se prevrnila. Potonila je tako hitro, da so le stežka obvestili obalno stražo.

Uspelo jim je splezati v reševalni čoln, a ena od oseb v posadki je bila hudo poškodovana. Njena kri je pritegnila morske pse. Medtem ko jih je morje odnašalo brez hrane in vode, je poškodovana članica posadke umrla pred njihovimi očmi. Dva druga člana posadke sta zaradi delirija po pitju morske vode zdrsnila v ocean, morski psi pa so ju ubili vpričo Cavanagha in drugega člana posadke.

Obalna straža jih ni nikoli dosegla. Pet dni pozneje jih je rešila ruska tovorna ladja – preživela sta Cavanagh in Deborah Scaling.

Tudi Scaling je postala motivacijska govorka in inštruktorica joge. Govorila je o tem, da ne smeš nikoli obupati, ne glede na to, kako hudo postane. Leta 2011 je umrla doma v Mehiki. Okoliščine njene smrti niso bile nikoli razkrite.

Cavanagh je tako ostal edini preživeli z ladje. 64-letnik živi v Massachusettsu z ženo in dvema otrokoma. Upravlja vlačilce in skrbi, da jahte prestavljajo gor in dol po obali. Čudež je, da po tem, kar se je zgodilo, še vedno dela na vodi. Priznava, da ga glede stvari, ki so v oceanu, daje huda anksioznost. Vrnil se je, ker to počne njegova družina, že več generacij.

Štiri desetletja pozneje je na vprašanje, ali se je iz tega, kar se mu je zgodilo, izcimilo kaj dobrega, odgovoril, da se ni. Prav tako meni, da njegova izkušnja ni navdihnila drugih. "Zavedam se, da še vedno funkcioniram, kot da sem v kriznih razmerah," je dejal za CNN.

Razlaga, da poskuša vsak trenutek rešiti vse težave, ki jih ima kdorkoli okoli njega. Poskusil je terapijo, a se mu je zdelo, da izgublja čas, ko bi lahko reševal probleme. Med pogovorom je slišal kapljanje vode in želel popraviti pipo terapevtke.

Pri preživetju mu je pomagala tudi jeza. Jezen je bil na obalno stražo, ki jih ni rešila. Jezen je bil na ljudi, ki so umrli pred njegovimi očmi. Jezen je bil na odvetnike in preiskovalce, ki so želeli govoriti o nesreči, ki jo je sam želel le pozabiti.

Prav tako pravi, da ga moti "nenasitna zver" – mediji. Vsakič, ko pozabi, kaj se mu je zgodilo, z njim kontaktira novinar in ga vpraša, kako se počuti. Zdaj se poskuša izogibati elektronskim poštam.

Fant, ki je preživel "čudež v koruznem polju"

Spencer Bailey se skoraj vsako jutro zbudi, obrne proti ženi Emmi in ji pove, da jo ljubi. "Nato v postelji ležim 15 minut, diham in se opominjam, da sem še vedno tu. Opominjam se, kakšno darilo je, da lahko diham."

Prvega julija 1989 je bil z bratom in mamo Frances Lockwood Bailey na letu United Airlines 232, ko je pomanjkljiv del v motorju letala eksplodiral, kar je pokvarilo hidravliko letala, ki je zadolžena za krmiljenje. Letalo je pristalo v mestu Sioux v Iowi, in sicer na koruznem polju. Umrli so Baileyjeva mama in 111 drugih potnikov.

Bailey in njegov brat sta preživela nesrečo, pa tudi 182 drugih ljudi, a prav on je postal simbol nesreče. Fotoreporter je v objektiv ujel pripadnika nacionalne garde, ki je s kraja nesreče nesel negibno telo malega dečka, starega manj kot štiri leta. Fotografija je pristala na naslovnici revije Time. Ker sta pilota zasilno pristala tudi po tako katastrofalni okvari letala, so mediji to označili za "čudež v koruznem polju".

Bailey je shranil bele superge Avia, ki jih je nosil tisti dan. Skriva jih v vrečki v omari svojega doma. "Težko sem se sprijaznil s tem, da sem preživeli. S tem se nisem želel identificirati," je dejal.

Danes je novinar, saj je želel sam imeti nadzor nad tem, kako so upovedane zgodbe ljudi. Čeprav dolgo o nesreči ni želel govoriti, je prvič, ko je o tem spregovoril ob koncu srednje šole, doživel katarzo. Leta pripovedovanja zgodbe so ga pozdravile, pravi danes.

Nekoč ga je skrbelo, da bo vedno deček s fotografije. A s pomočjo umetnosti in pripovedovanja je lahko žaloval za materjo in šel naprej.